Irska je bila precej let na moji ”bucket listi”. Ne le, da sem si v živo želel ogledati neštete odtenke zelene, posejane z belimi volnenimi kepicami, temveč razlog tiči tudi v kulturi. Od nekdaj me je navduševalo življenje in delo Jamesa Joycea, naravnost obožujem pa glasbo rock velikanov U2 ter Igro prestolov, serijo vseh serij.
Ne vem, če sem se pred odpravo na katerokoli drugo potovanje toliko ukvarjal s tem, kdaj bi bil primeren čas. Dejstvo namreč je, da čarobna zelena ne nastane in obstaja kar sama po sebi. Za svetlečo in sijočo barvo je potrebno dovolj padavin, ki jih je na Irskem vsekakor obilo. Približno 200 dni (plus ali minus kak dan) na leto dežuje. Pa da ne bo pomote, obožujem dež. Tako kot obožujem sonce. In oblake, meglo, veter, brezvetrje, mraz in vročino. Prva stvar, ki sem se je naučil v Skandinaviji, je, da slabo vreme ne obstaja. Obstajajo le neprimerna oblačila. Pa sem spakiral anorak in v prvi polovici junija odšel na pot. In bila je super odločitev. Če sem že zamudil enega največjih praznikov na Irskem, posvečenega zavetniku Irske, Svetemu Patriku (goduje v mesecu marcu), pa sem bil močno vesel, ko sem se osebno spoznal z Molly Malone, najbolj znano gospodično z ulic Dublina, ki ima 13. junija v mestu svoj praznik.
Kot strasten kolesar sem Dublin raziskoval na kolesu. Sem kar prepričan, da je moje skoraj najljubše mesto na svetu. Če ne najljubše, pa visoko na lestvici najljubših. Še danes, ko se spomnim, kako sem, kot v počasnem posnetku, poganjal pedala kolesa po tem barvitem in živahnem mestecu, po bregovih reke Liffey, čez kvadratni O’Connellov most, v objemu zelenja Štefanovega parka, po prestižnih četrtih O’Conell in Grafton Street, proti spomeniku James Joycea in katedrali Svetega Patrika…, natančno podoživim občutke, ki sem jih takrat občutil – svoboda, radoživost in zaljubljenost v življenje. Ti občutki kar ne pojenjajo. Tu so, ko v Trinity College-u naletiš na irski zaklad Book of Kells, ki je eden najstarejših pisanih virov na Irskem. Ko na edinstven način spoznavaš zapuščino gospoda Arthurja Guinessa v Guiness Storehouse ali se učiš o starodavnem postopku pridobivanja tipičnega irskega viskija (ki ni enak škotskemu) v Lock’s Distilery. Ko se v družbi jelenov sprehajaš v parku Papal Cross ali pa v množici izjemno gostoljubnih in duhovitih domačinov po kulturni četrti Temple Bar, kjer najbolj od blizu spoznaš kulturo irskih pubov. Moj dan se je popolno končal s fotografijo z mojimi novimi irskimi kompanjoni pred hotelom enega in edinega Bona, pevca skupine U2. No, preden sem zaspal, pa sem si še enkrat zavrtel moj najljubši album The Joshua Tree.
To, da sem velik oboževalec in poznavalec Evrovizije že veš. Vendar, a sem ti kdaj povedal, da poleg Slovenije vedno navijam še za Irsko? O ja, tudi čisto objektivno je Irska ena najuspešnejših držav, udeleženk Evrovizije, Dublin pa velja za prestolnico proizvodnje evrovizijskih uspešnic.
Vesel sem, da je drugo največje mesto na otoku in hkrati prestolnica Severne Irske tako uspešno in priljubljeno. Zelo dobro se spomnim druge polovice prejšnjega stoletja, ko je zaradi notranjih nesoglasij Belfast veljal za eno najnevarnejših mest na svetu, danes pa je pomembno središče gospodarstva in industrije, prava in izobraževanja, kulture in umetnosti. Si vedel, dragi dnevnik, da je bila v Belfastu zgrajena ladja Titanik? Na področju Queen’s Island, ki se danes imenuje četrt Titanic in na mestu, kjer danes stoji izjemen muzej Titanic Belfast. Pa krasen botanični vrt sem obiskal v mestu, nato pa se podal na atlantsko obalo, do Velikanove ceste in Gradu Dunluce. Velikanova cesta oziroma velikanove stopinje je sklop približno 40.000 bazaltnih stebričev, ki so nastali pri vulkanskih izbruhih. Kakor pravi legenda (legende so viri, ki jim najbolj zaupam), velikanove stopinje predstavljajo porušen most med Irsko in Škotsko (most je bil zgrajen in kasneje porušen v okviru dvoboja dveh velikanov iz Irske in Škotske, ki se ni zgodil).
Na Irskem živijo škrati. Srečal naj bi jih na koncu mavrice, kjer čuvajo posodo z zakladom. No, kar se zaklada tiče, mi je bilo precej vseeno, a škrate sem želel srečati. Saj veš, da obožujem ta bitja! In ker nič ne prepustim naključju, sem se s pomočjo natančne vremenske analize odlično pripravil. Na vremensko najbolj muhast dan sem se odpravil v narodni park Wicklov. Oborožen z anorakom, pohodnimi čevlji in kapico sem se podal na lov za škrati. Povem ti, točno, ampak točno tako sem si predstavljal deželo škratov – skrivnostno gorovje, prostrane planote, veličastni dvorci ter sijoča zelena, obokana z mavričasto. Kar obnemel sem, tako lepi pogledi so se ponujali. No, škratov nisem našel, sem pa zato, ko sem se vživel v vlogo čisto pravega viteza v srednjeveškem samostanu Glendalough, našel štiriperesno deteljico oziroma več njih, če sem natančen (na Irskem jih je res veliko). Prinašajo srečo, so mi rekli. Kljub temu, da sam bolj verjamem v to, da sem sam svoje sreče kovač, sem se kar razveselil. Na poti proti zahodu sem šel preverit še, kako izgleda srednjeveški samostan po tem, ko je bil v obdobju med 8. in 12. stoletjem več desetkrat oblegan, približno tridesetkrat je zgorel, a vseeno ostal središče irske kulture tistega časa vse do 16. stoletja. To je seveda mogočni Clonmacnoise na bregu reke Shannon.
Nekaj najbolj spektakularnega, kar sem v življenju videl, so Moherski klifi. Pokrajina z drugega planeta, resnično. Približno 8 km dolge prepadne skalnate pečine se ponašajo z višino 120 m na jugu, dosežejo do 230 m pri O’Brienovem stolpu, nato pa se višina spušča proti severu. Ko sem sam s seboj zrl v modrino Atlantika, na zaliv Galway z Aranskimi otoki ter na zeleno gorovje na severu in jugu, se mi je naenkrat zazdelo, da slišim glasbo. Neverjetno lepo se je spojila z melodijo vetra, morja in ptic. In prav sem slišal. Ne boš verjel, a imel sem to srečo, da sem lahko prisluhnil pevki in harfistki Tini Mulrooney, ki že več kot dve desetletji v poletnih mesecih razveseljuje obiskovalce Moherskih pečin, te priljubljene turistične točke na Irskem. Še danes se mi naježi koža, ko se spomnim melodije. Izjemna izkušnja za čisto vsa čutila!
Pravijo da, če želiš doživeti pravo Irsko, moraš obiskati zelene Aranske otoke. Pravim, da je to čisto res. Največji od treh otokov je Inishmore. Z glavnim in edinim mestom Kilronan je pravi muzej na prostem, kjer so na ogled ostanki keltskih cerkva, utrdba iz železne dobe Dun Aengus, ki leži na robu čeri, samotne plaže, mogočni klifi in na pretek zelene. Jaz sem si otok ogledal kar s kolesom, priljubljen način pohajkovanja po otoku pa je tudi peš ali z vozovi s konjsko vprego (mimogrede, vožnja s konjsko vprego je precej značilna za raziskovanje podeželja tudi drugje na Irskem). Ker sem po celotnem zen dnevu bil kar malce preveč umirjen, pogrešal pa sem vzdušje Temple Bara, sem si zaželel malce urbane zabave. Glede na to, da sem se s trajektom z Aranskih otokov vrnil v Galway, se dan ne bi mogel bolje končati. Mestece s pestrim utripom, ulicami raznolikih pubov, iz katerih se vsak večer razlega glasba v živo. Poplesavanje na takšne in drugačne ritme, pa vrček irskega zlata v roki…ne vem, če bi si lahko želel kaj več. Še smeha je bilo na pretek. Tisti večer sem se namreč nasmejal do solz in pekočih bolečin v trebušnih mišicah, ki sem jih občutil še več dni. Namreč, skupina irskih mladincev, ki sem se ji očitno prikupil, me je cel večer poskušala naučiti, kako se izgovori ime irskega kraja, ki se ponaša z nazivom ”kraj z najdaljšim imenom na Irskem”. Boš poskusil? Muckanaghederdauhaulia!
Če si vplivnež na socialnih omrežjih, ni spektakularnih fotografij nikoli preveč. Zato sem se podal proti jugu, proti polotoku Iveragh, za katerega pravijo, da je raj za fotografe. Vmes sem se pustil očarati še prostrani apnenčasti pokrajini Burren, kjer se skale prepletajo z zelenimi travniki in kjer, ne boš verjel, uspeva kar 70% vseh rastlinskih vrst, ki rastejo na Irskem. Panoramska pot Ring of Kerry na polotoku Iveragh ponuja osupljive razglede na samotne peščene plaže, gorske vrhove in neskončen Atlantik z otoki. Krožna pot pa je bogata tudi z irskimi podeželskimi mesteci, prazgodovinskimi in predkrščanskimi spomeniki ter drugo irsko dediščino.
Lahko uganeš, kaj je bila zame češnja na vrhu torte na Irskem? Jasno! Obisk lokacij snemanja kultne serije Igra prestolov, ki jih je na severu otoka kar precej. A o tem naslednjič.
Na Irskem je poleg angleščine uradni jezik tudi irska gelščina, ki spada med keltske jezike in ki jo po svetu govori še dober milijon in pol ljudi, od tega največ v Republiki Irski.
Sedim na balkonu in sem se tako zatopil v pisanje, da sem pozabil na mraz. Malce me je prezeblo, zato šibam pred kamin, delat nove potovalne plane.
Kompasov Janez
