Le kdo je ne pozna – lepoto iz snega?

Le kdo je ne pozna – lepoto iz snega?

A veš, kje bi jaz bil danes, če bi bil, dragi dnevnik? »Planica, Planica, snežena kraljica!« Letos bo sicer nekoliko drugačna, predvsem manj bučna in manj oblegana, brez tistega »žmohta« navijanja, zaradi katerega se mi pokonci postavijo dlake. Gledalci si namreč tekem, zaradi zdravstvene situacije in ukrepov, ne bomo mogli ogledati v živo. Vključno z mano, seveda, tudi mene letos ne bo tam, čeprav sem bil zadnjih nekaj let kar redno del te pravljice. Bom pa absolutno gledal iz svoje dnevne sobe, o ja!

Planica, njena zgodba in zgodovina, je ena sama snežna pravljica, ledeno kraljestvo, ki se začne nekako takole. Pisalo se je leto 1934, ko je bila v dolini pod Poncami izvedena prva mednarodna prireditev. Na takrat Rožmanovi skakalnici je padel tudi prvi svetovni rekord. Leta 1936 je bila prvič presežena magična meja 100 m, ki jo je preskočil Avstrijec Sepp Bradl. Preden smo stotko preskočili tudi mi, torej domačini, Slovenci oziroma Jugoslovani, je padlo še nekaj rekordov. Neuradno se je zgodilo na zadnji predvojni tekmi leta 1941 (uf, že pred 80 leti), ki je bila sama po sebi precej nenavadna, saj je 2. svetovna vojna že bila v polnem zamahu, politične in vojaške razmere v mednarodnem prostoru pa izjemno zapletene. Uradno, tako po zgodovinsko, za zapisat, pa smo Slovenci preko stotke poleteli na prvih poletih po osvoboditvi, leta 1947, ko je Rudi Finžgar doskočil pri 102 m. Brez napake!

Naslednja prelomnica je bilo leto 1969, ko se je začela še snežna pravljica na Velikanki. Letalnica bratov Gorišek je stroj presežkov, dragi moj, mašina za podiranje rekordov, naprava, na kateri se nahaja najstrmejši zipline na svetu. Kaj pa to, a?! Velikanka je omogočila, da so skoki postali poleti, z najnovejšo prenovo pa omogoča doseganje daljav tudi do 250 m. Pa tudi preko. Trenutni uradni svetovni rekord je dosegel leta 2019 Ryoyu Kobayashi, ki je poletel, »reci in piši«, kar 252 m daleč.

Leta 1984 se spomnim, kot da bi bilo včeraj, dragi dnevnik. Oh, kako smo proslavljali 50-letnico Planice! In ne pozabi, leto prej je Primož Ulaga prišel, videl in zmagal. Noro! V mislih pa smo bili že po luftu in v pričakovanju novega vrhunca – prvega svetovnega prvenstva v smučarskih poletih. Spomladi si je prvenstvo na prenovljeni letalnici bratov Gorišek ogledalo rekordnih 150.000 gledalcev. Samo v soboto je dolino pod Poncami napolnilo 80.000 obiskovalcev. Z novim svetovnim rekordom je zmagal izjemni Matti Nykänen, moj najljubši smučarski skakalec vseh časov. No, razen slovenskih orlov, seveda! Ne vem, če veš, a po koncu svoje kariere je prejel naziv največkrat omenjene finske osebnosti v »žuti štampi« oziroma rumenem tisku. Pa ne zaradi športnih dosežkov, da ne boš mislil. A pustiva to, ker on mi je res fajn!

A veš, da močno pogrešam ta planiški vrvež, te planiške občutke, ki so nekaj čisto posebnega. A veš tisto, ko si tako zelo ganjen, dragi moj dnevnik, da se ti kar zasolzijo oči? Pa malce brez sape ostaneš? No, takšni so občutki v Planici ob spremljanju tekem. Moraš vedeti, da smo s Kompasom partnerji Planice že 40 let, skoraj celo moje življenje. Od leta 1980, ko je na stari Bloudkovi velikanki potekala prva tekma za svetovni pokal. Toliko dogodkov se je skozi ta desetletja zvrstilo, ki jih ne bom nikoli pozabil. Zmaga Primoža Ulage leta 1983, pa svetovno prvenstvo leta 1985, pa leto 1987, ko je bil naš Matjaž Zupan drugi, postavljen pa je bil zadnji svetovni rekord v paralelni tehniki. Tisto leto se je namreč »zgodila revolucija«, s Švedom Janom Boklövom se je pojavil škarjasti slog – takrat znamenitost, ki si jo je v dveh dneh ogledalo več kot 100.000 gledalcev. Leta 1994 smo prvič poleteli preko 200 m, no, Finec Toni Nieminen je, jaz sem samo gledal. Leta 1998 je bila zadnja tekma na stari Bloudkovi velikanki, svetovni pokal pa je takrat osvojil naš Primož Peterka. Pa najuspešnejša slovenska leta in velika drama za kristalni globus leta 2015 na prenovljeni velikanki bratov Gorišek, v režiji Petra Prevca in Jurija Tepeša. Skozi vsa leta pa ogromno presežkov in svetovnih rekordov. Naslednji vrhunec oziroma eden od njih bo na vrsti leta 2023, ko bo Planica prizorišče Svetovnega prvenstva v nordijskih disciplinah. Komaj čakam!

Izjemno sem ponosen, da smo z mojo ekipo sodelavcev partnerji in prijatelji Planice že več kot 40 let. Da smo v vseh desetletjih sodelovanja v dolino pod Poncami pripeljali na tisoče in tisoče obiskovalcev. In to z vsega sveta! Najbolj iskreno, iskreno, da bolj iskreno ne gre, iz vsega srca, si želim, da jo ponovno napolnijo množice, da zazvenijo fanfare in da se po dolini razlega Avsenikova »Planica, Planica«. Ker Planica je praznik! Praznik za dvignit zastavo! Če bi vedel, da imam sogovornika pri državnem koritu, bi to tudi zelo konkretno predlagal. Kajti takšne sreče, ponosa ter občutka pripadnosti in domoljubja, kot jih doživiš v Planici, ne doživiš zlahka. V resnici doživiš zelo redko, dragi moj dnevnik.

Kompasov Janez