Na otoku vitezov vsak kamenček pripoveduje zgodbo

Na otoku vitezov vsak kamenček pripoveduje zgodbo

Ti, kje sva midva z Grčijo oziroma grškimi otoki? Ne, ne, to že vem, da jih imava rada! Do sedaj sva skupaj obiskala le Kreto, a ne? Danes te bom odpeljal na Rodos, moj skoraj najljubši! Malce sem zdelan veš, komaj sedaj sem nekako uspel uskladit vse ure in kazalce v stanovanju. Si ti vedel, da ti novi pametni telefoni uro kar sami popravijo? Noro! Kako sem bil zmeden v nedeljo zjutraj, ti povem, da sem se kar še malo čez glavo pokril in podaljšal jutranji čas v postelji. No, kakorkoli,  koledar pravi, da je pomlad, ura kaže poletni čas, dodatno pa jima potrjuje to tudi sonček in prav prijetne temperature. Pa se odpraviva še bližje poletju, torej v Grčijo.

Če sva rekla, da je Kreta otok vrhovnega boga, je pa Rodos otok sonca, veš. A kako to? Ja zato, ker je tam sonce! Haha, no ja, tudi zato, s soncem tam res ni težav. A v igri je seveda bog. Zaščitnik otoka je namreč eden in edini – Helios, veliki Bog sonca. Grčija je božanska dežela, po božjih in po mojih standardih, da boš vedel! Je vrhovni svet grških božanstev, ki potrdi, da je božansko, in je Kompasov Janez (to sem jaz!), ki razglasi, da je njegovo najljubše. Jaz vem, da včasih kar malce zaviješ z očmi (no, platnicami), ker se ti zdi, da pretiravam. A ne dvomi v mojo kredibilnost, lepo te prosim. Rodos je reees moj najljubši grški otok, ravno toliko kot so moji najljubši prav vsi grški otoki!

Moje strokovno meteorološko mnenje je, da bi bil Rodos lahko pod polovično zaščito boga sonca in polovično zaščito boga vetra, v skupnem lastništvu Heliosa in Eola torej. Ker ravno toliko, kot je sončen, je tudi, predvsem na zahodni strani otoka, vetroven. Za vse ljubitelje vetra v laseh ter raznih športov, povezanih z njim, je obvezna smer na zahodno stran. Ne ne, vem, da ti nisi to! Zate je vzhodna stran, s prečudovitimi plažami ter toplim morjem, včasih tako toplim kot so naše terme. To je zate, ja. »POjdi z mEnoj v toplice…«, kot pravita Ona2 in praviva Mi2.

No, jaz pa smeri na Rodosu menjam skladno z razpoloženjem. Ko mi vre v glavi, na primer, ko sem nervozen, ker mi je ravno prav vroče, da postane moja oranžna griva neubogljiva in se mi prameni lepijo na čelo, pa grejo čez oči… Takrat se grem prevetrit na zahod. Vsaj do rodoškega predmestja, na severu torej, do Ixie. Pa s surferji na kosilo ter pivo, dva ali tri v eno od vrhunskih tavern. Ko sem uspešno uparjen s »siga, siga«, me je dosti povsod. Od Rodosa do Kalithee in Falirakija, pa Kolymbie, se skrivam v čudovitih peščenih zalivčkih, si najdem drevo ali vsaj kakšno vejo, da mi dela senco in se poglobim v skandinavsko kriminalko. Sem nedosegljiv! Ko me srbijo pete in prsti, pa se podam vse do Lindosa. Potujem s skuterjem, no, včasih tudi z avtom, a največkrat s skuterjem. Da imam ves čas tak prijeten stik z Eolom. Z bogovi je dobro biti v fajn odnosih!

Seveda, dragi moj dnevnik, Lindos je prečudovit, o tem ni dvoma. Moraš ga obiskati, ko si na Rodosu. Sprehod po »belem mestecu«, klepet s domačinkami v trgovinicah s tipično grško robo in domačini v tavernah s tipičnimi grškimi delicijami ter osupljiv razgled na vrhu skalnatega hribčka. Ču-do-vi-to! Edino vroče zna bit pa precej, veš, običajno je kar par stopinj višja temperatura kot v Rodosu recimo. A splača se! Greš malo bolj zvečer, pa »špilaš romantiko«, pa je. Se pa jaz ravno tako kot v Lindos rad podam do samostana Tsambika, do katerega vodi 300 stopnic, ponaša pa se z razgledom vrednim božanskega naziva – neskončno modrino morja in vzhodno obalo otoka imaš praktično na dlani! Ne povzpnem se sicer bos, kot so počele nekoč ženske, ki so Devico Marijo prišle prosit za pomoč pri zdravljenju neplodnosti.

Ti, a veš, da Sulejman Veličastni ni samo turška tv serija? Haha, hecam se nooo, ja kako smo pa občutljivi danes… No, sultan Sulejman, eden bolj vplivnih vladarjev v 16. Stoletju, je med drugim osvojil tudi Rodos. No, morda pa nisi vedel, da je bilo to šele v drugem obleganju Rodosa, v prvem napadu na Rodos so bili namreč vitezi bolj uspešni in osmanske napadalce premagali. Pa, če sem čisto iskren, tudi v drugem obleganju, pod vodstvom sultana Sulejmana Veličastnega, niso bili Osmani nič bolj v premoči, temveč je šlo v resnici za kompromis. Vitezi so prepustili otok, sami pa so lahko odšli s svojim bogastvom in dovoljenjem, da lahko še naprej prakticirajo krščanstvo. V tistem času so se morali vsi Grki izseliti izven obzidja mesta Rodos, v notranjosti pa so Turki prenavljali arhitekturo – cerkve v mošeje, ostale glomazne stavbe pa v privatne dvorce in javne zgradbe. Rezultat je nekakšna mešanica orientalske arhitekture s primesmi zahoda, ki mestecu Rodos še danes daje svoj pečat. Znotraj obzidja starega mestnega jedra Rodosa o tem priča tudi mošeja Sulejmana Veličastnega. Sicer je staro mestno jedro z obzidjem danes tudi na seznamu svetovne dediščine UNESCO, veš. In prav je tako!

Dragi dnevnik, ti sigurno misliš, da je Kip svobode samo v New Yorku, a ne? No, pa ni! Je tudi v Rodosu. Bil. In še bo. Baje, enkrat. Pa ni ravno »kip svobode«, temveč »kip sonca« oziroma »kip boga sonca«. Rodoški kolos je bil narejen v čast Heliosa, boga sonca, v starem veku oziroma v tako imenovanem »obdobju slave Grčije«. Uničen je bil v rušilnem potresu leta 226 pr.n.št., nikoli pa ni bil obnovljen. Od leta 2015 obstajajo sicer načrti za izgradnjo novega Kolosa v pristanišču Rodos, a so zaenkrat le načrti na papirju in v maketah. Zgodovinarji, znanstveniki, arheologi, raziskovalci se nikakor ne morejo poenotiti o tem, kje naj bi originalni kip stal, dejansko je lokacija kipa še danes uganka. Opa, pa ne zame! Jaz, ki verjamem mitom in legendam, vem, da je stal na vhodu v pristanišče. Kakopak! A kakšna je povezava s Kipom svobode v New Yorku, sprašuješ? Ja, Kolos naj bi bil od stopal do krone visok 33 m, približno toliko kot Kip svobode (če odštejemo desnico, ki drži baklo, ter seveda podstavek). Rodoški kolos je bil najvišji kip starega sveta, Kip svobode pa je bil najvišji kip na svetu do leta 1959. Lepi vzporednici, a ne?

A veš, kaj je še blazno navdihujoče na Rodosu, dragi moj dnevnik? Na vzhodu, zahodu, severu in jugu, pravzaprav kamorkoli se obrneš in kamorkoli greš, so vasice, mesteca, trdnjave, samostani in arheološka najdišča, ki pripovedujejo zgodbe o zgodovini, o življenju vitezov in križarjev, o nesmrtnosti in veličini tega koščka sveta. Potem pa sredi te mogočne kulturne dediščine najdeš paradiž – oazo zelenja, potočkov in jezerc s slapovi, kjer so doma metulji. Jaaa, na tisoče in tisoče pisanih krilc metuljčkov cekinčkov (in še drugih vrst) v čisto svoji dolini Petaloudes uživa svoje metuljčkasto življenje. Zen, dragi moj dnevnik, zen, da bolj zen ne obstaja…

Nikoli, ampak čisto nikoli s svojega rodoškega itinerarija ne izpustim obiska Kattavie in Prassonissisa. Ko si delam listek, kaj moram spakirat in kaj bom počel, zapišem kar skrajšano – Ka-Pra. Kot cvetni popek kaprovca, si povezal? No, to sta sicer najjužnejša vasica in najjužnejša plaža na otoku. A prav daaaleč od pesimističnega »što južnije, to tužnije«, temveč najbolj zabavno in okusno doživetje! Vedno imam isto dvodnevno rutino. V Kattavii, živahni vasici, se oglasim pri Spirosu (ob mojem prvem obisku Kattavie sem v njegovi taverni namreč jedel najboljšo ribo na svetu in v življenju). Spiros in njegovi so moja grška familija na Rodosu, saj sem bil pri njih že ohohokrat, se niti ne spomnim kolikokrat. Spiros mi vedno reče »moj dom je tvoj dom«, ko me pričaka na vratih s steklenico Ouzota (ali pa Metaxe) v rokah, iz notranjosti pa se že razlega vonj po rožmarinu in ribi. Moraš vedeti, Spiros je Spiros, bolj PR kot kuhar, za štedilnikom je običajno njegova mama, ki je po moji objektivni oceni najboljša kuharica vseh časov. Naslednji dan se s Spirosom že zgodaj odpraviva do Prassonissisa, ki je včasih otok, včasih polotok. Haha, ti ni jasno? Ja poleti, kadar je oseka, je to polotok. Pozimi, ko je vode več, pa nastane otok. Enostavno, dragi moj dnevnik, zakon narave! No, peščena plaža je raj za surferje, zaradi predvidljivosti vetra seveda. Če v surferskem svetu kaj pomeniš, potem si tukaj! In midva s Spirosom sva, že od zgodnjega jutra. Do poznega večera, ko naju doma že čaka mama z gyros pito, tzazikijem, grško solato ter ob vsem tem seveda »ribo dneva« s skordalio.

Včasih pa me Spiros obišče tudi v Rodosu, takrat vem, da bo noč dolga in da moram vse plane za naslednji dan odpovedat. Ker nočno življenje v Rodosu je pa…kot grško nočno življenje v najbolj žlahtnem pomenu besede pač. Tema za poseben zapis, dragi moj dnevnik.

Ja boš že zdržal, radovednež, še vedno si! Kako me je sedaj obsedla pesem Metulj od Šank Rock. Ne gre in ne gre mi iz glave – Rad bi bil metuuulj, da bi letel s teboj, letel s teboj… A tudi ti to interpretiraš kot, da moram na Rodos?

Kompasov Janez

RODOS SKOZI JEZIK

Grščina je verjetno najstarejši evropski jezik, z več kot štiritisočletno ustno tradicijo. Učenje grščine nadaljujeva z izrazi, ki naju bodo popeljali v poletje.