Ko sanje postanejo resničnost

Ko sanje postanejo resničnost

A ti verjameš v Božička, dragi dnevnik? No, oprosti, brez razburjanja no, ampak obstajajo pač ljudje, ki ne verjamejo. Pa sem nekoliko bolj previden, kadar je govora o Božičku. Mislim, jaz bi te že prepričal, da obstaja, tako kot prepričam vse, le taktiko bi v tem primeru moral prilagoditi. Me pa nadvse veseli, da verjameš. Kar se mene tiče, pravzaprav ni kaj verjeti, ker dejstva so pač dejstva. A pa veš, kje živi Božiček? »Krščen božiček!«, kakšen Spar na Viču?? Ooo, dragi dnevnik, vidim, da ti »božičkoslovje« pa ni najbolj blizu. Ja, ja, jasno, tebi je pomembno le, da dobiš darila…

Poslušaj, pravi Božiček je Joulupukki, eden in edini! Ostali »božički«, ki jih videvaš na adventnih sejmih po Evropi, na ulicah in trgih svetovnih metropol ali v nakupovalnih središčih, so njegovi pomočniki. Nekateri so uradno njegovi pomočniki, najdeš pa seveda, kot na vseh drugih področjih, tudi veliko »šarlatanov«. A večina je dejansko izšolanih pomočnikov z diplomo – v New Yorku so namreč leta 1939 odprli šolo za profesionalne Božičkove pomočnike. No, in Joulupukki živi na Laponskem… L kot Ljubljana, dragi dnevnik, verjemi mi, da ne živi na Japonskem! Laponska je dežela na severu Finske, kjer se nahaja Korvatunturi, hrib, na katerem živi Božiček, Gospa Božičkova in družina »palčkov pomagalčkov«. Poglej, to je popolnoma dovolj, da veš, natančna lokacija njegovega domovanja je skrita. Ja, pa saj je razumljivo, vsaj doma si zaslužita z Gospo Božičkovo mir. »Palčki pomagalčki« pa tudi ves čas garajo in si morajo odpočiti. Celo jaz, ki sem Božičkov velik prijatelj (in oboževalec) ne hodim k njemu domov. Dobiva se v Božičkovi vasici.

Božičkova vasica je en tak sanjski kraj oziroma pravljična dežela, ki se nahaja v bližini Rovaniemija, glavnega mesta Laponske. Laponske na severu Finske ja, ne Japonske. Oh, kakšen šaljivec si, dragi dnevnik… Na sredini vasice se nahajajo poslovni prostori Božička, do katerih vodi severni poldnevnik. V stolpu glavne zgradbe je Božičkova glavna pisarna, okoli nje pa pisarne in skupni prostori za sestanke »palčkov pomagalčkov«, pa konferenčne dvorane in skladišča za darila. V vasici se nahaja tudi Božičkova pošta, turistična informativna točka, restavracije, trgovinice… Pa tudi dom Rudolfa in vseh ostalih najbolj ta glavnih jelenčkov. Ti, sem pa ravno izvedel… Poleg tega, da podpira vse štiri vogale Božičkove glavne pisarne, je z letošnjim letom čisto svojo rezidenco dobila tudi Gospa Božičkova. O ja, komaj že čakam, da jo bom šel obiskat in bova skupaj spekla ta prave »Christmas Cookies« oziroma »piškotke Gospe Božičkove«. Ker poznam njen smisel za estetiko, sem prepričan, da je njena koča naravnost čudovita.

Neee, seveda se ne vozim z Rudolfom naokoli! Jelenček Rudolf je »alfa in omega« Božičkove črede in on vozi izključno Božičkove sani. Jelenček Lumi pa vleče sani Gospe Božičkove. Tako to je! To so VIP jelenčki… Kaj pomeni VIP? »Very Important Person« oziroma »Zelo Pomembna Oseba«. Mislim, saj na Laponskem so vsi severni jeleni absolutni VIP-ovci, so ponos in nekaj najpomembnejšega v življenju Samijev. Kdo so Samiji? Samiji so prebivalci Laponske. Ja, kar veliko me sprašuješ danes, dragi dnevnik, a ti kar vprašaj, z veseljem ti odgovorim na vsako vprašanje. Nobeno vprašanje ni neumno in ne moreš vedeti vsega. Zato imaš mene… Haha, imaš prav, bom nehal z dovtipi na račun lastne hvale… Vrniva se na jelenčke. Torej, čeprav večinoma živijo prosto po pokrajini, ima čisto vsak svojega lastnika. A naj te opozorim – Samija se ne sprašuje, koliko severnih jelenov ima, enostavno se ne sprašuje. Ti pa namignem dve zadevi. Prvič – obstaja maksimalno število jelenov, ki jih lahko ima prebivalec Laponske v čredi, in drugič – več kot jih imaš, več veljaš! Recimo… Ja, seveda sem se že vozil s sanmi z jelenjo vprego, vsako leto se vozim, ko v decembrskem času obiščem sever Finske. Aja, a ti nisem povedal??! Jaz imam izpit za vožnjo z jelenjo vprego! Haha, ja, pa imam, v denarnici ga imam ves čas. Ti bom pokazal…

Aha, tudi s haskiji sem se že vozil oziroma krdelo haskijev je vleklo sani, jaz pa sem jim pomagal s poganjanjem. To je bila avantura! Še dobro, da so bile sani prazne, saj bi še koga prekucnili, če bi sedel v njih. Ne moreš verjeti, kako hitro tečejo in s kakšnim navdušenjem, pravi turbo motorji so. Obisk farme haskijev pa je vsako leto zame pravi emocionalni izziv, ker vse pse na svetu resnično obožujem. Običajno si za obisk vzamem kar nekaj ur in bolj kot dirkanje s sanmi me zanima čohanje in objemanje kosmatincev. In prav vsakokrat, ampak res brez izjeme, se zaljubim v enega in sem potem ves nesrečen, ker ga ne morem vzeti s seboj domov. Ti raje sploh ne omenjam, kako je bilo, ko mi je enkrat Aki, lastnik ene od farm s haskiji in rekorder v vožnji s pasjo vprego, pokazal mladičke. Aaauuuuiiiii…

V središču mesta Rovaniemi imam dva skoraj najljubša kotička na svetu. Prvi je Hemingway, drugi je Arktikum. Ne, prvi je Arktikum, drugi je Hemigway – ministrstvo za zdravje namreč opozarja, da ima znanost prednost pred degustiranjem. V baru Hemingway sem pil najboljši »gintonik« vseh časov na celem svetu! Ne, ni vsak »gintonik« navaden »gintonik«, finski »gintonik« je poseben, laponski še bolj poseben, »gintonik« v Hemigwayu ob rock glasbi v živo pa najbolj poseben. Imam »Nobelovo pravilo« aka »Hemingwayev življenjski nasvet« – podnevi pijem brezalkoholni »glögi«, ponoči pijem »gintonik«. Ampak nisem ti povedal, da je decembra na severu Finske veliko več časa ponoči kot podnevi. Haha… No, imaš prav, bolje bo, da se sprehodiva do Arktikuma. Ja, v Rovaniemiju je vse zelo blizu, par minut hoje… Arktikum je moj skoraj najljubši muzej vseh časov na celem svetu. Že zgradba je fascinantna! A veš, da sem enkrat skozi stekleno streho opazoval severni sij? Še bolj fascinantne pa so muzejske zbirke, interaktivne razstave in razni dogodki – izjemen vpogled v zgodovino, življenje, naravo, kulturo in zgodbe s severa.

Ne, dragi moj dnevnik, severnega medveda še nisem srečal v Rovaniemiju, to pa res ne. S tem vprašanjem si majčkeno »mimo pihnil«, kot bi rekli. Ja, oprosti, res sem rekel, da nobeno vprašanje ni neumno. Ampak… A si ti na Čopovi že srečal kdaj rjavega medveda s Kočevskega? No, o tem ti govorim. Sem pa imel čast opazovati družinico polarnih medvedov v živalskem vrtu Ranua, kakšne pol urice iz Rovaniemija. Najbolj snežno bel in najbolj živalim prijazen živalski vrt, kar sem jih kdaj obiskal. Tam sem se tudi slikal z ogromnim polarnim medvedom in spil pivo v čisto pravem ledenem baru, kjer sem sedel na ledenem barskem stolu ob ledenem šanku. Ne, medved me ni poškodoval med fotografiranjem, ker je bil v resnici le maskota. Haha… Da sem duhovit? Ja, hvala za kompliment!

Ko sem prvič obiskal Rovaniemi, me je nadvse navdušil tudi »brezplačen javni otroški prevoz«, ki ga najmlajši redno uporabljajo. Namreč, povsod po mestu se nahajajo točke, kjer so na voljo otroške sani, s katerimi otroci lahko »raziskujejo« mesto. Torej, prideš iz hotela, vzameš sani, se odpraviš do trgovskega centra po kak spominek in jih tam pred vhodom odložiš. Jaaa, točno tako – naš sistem BicikeLJ je zelo podoben, le da v Rovaniemiju ni nobene registracije, nobenega posebnega sistema izposoje, pač, »vzameš sani – pustiš sani«, to je to. No, pa nekoga imej poleg, da te bo vlekel… Ampak, povej mi, dragi dnevnik, a si ti vedel, da danes otroške sani izgledajo bolj kot kakšna malo večja plastična smetišnica? Ja, kar smešne so, ni kaj, verjetno pa zato bolj šibajo…

Ko sva že pri saneh, a veš, da se je že prejšnji teden začela sezona snežnih safarijev z motornimi sanmi na Laponskem? Ja, je že sneg, ja… Ravno berem na uradni Facebook strani Božičkove pisarne, da je sezono tokrat otvoril sam Božiček… Hudo!

Joj, ni besed, ki bi dovolj dobro ponazorile, kako komaj čakam december, ko bom zopet poletel k Božičku v goste…

Kompasov Janez 

 

BOŽIČEK SKOZI JEZIK