Yellowstone – dragulj, ki ga ni ustvaril človek

Yellowstone – dragulj, ki ga ni ustvaril človek

Zahod ZDA je veliko več kot samo zahodna obala − so narodni parki, veliko narodnih parkov in med njimi tudi najstarejši narodni park na svetu, kralj vseh parkov – Yellowstone. Ta park je bil eden izmed dveh razlogov, zakaj bi se na enomesečno potovanje odpravili ravno v ZDA. Obisk tega parka z dojenčkom in v poletni vročini je zahteval od naju poseben pristop, ki pa se ni veliko razlikoval od načina potovanja ostalih obiskovalcev – veliko časa smo presedeli v avtu in se vozili od ene naravne znamenitosti do naslednje.

Na vhodu v park smo, povsem nepričakovano, stali v koloni, saj je bilo obiskovalcev kljub zgodnji uri že veliko. Ko smo se končno premaknili do okenca, je eden izmed uslužbencev parka želel videti našo celoletno vstopnico za vstop v narodne parke v ZDA, v roke pa nam je porinil zemljevid parka z označenimi pomembnimi točkami (med drugim tudi restavracijami in prodajalnami spominkov, česar seveda v tako zaščitenem naravnem okolju nismo pričakovali) ter časopis parka (za kar se je kasneje izkazalo, da je stalna praksa narodnih parkov). Kmalu po vstopu v park smo se ustavili, da bi uživali v razgledu, ko smo zaslišali glasno hrumenje, ki se nam je približevalo. Motorji! Motorji v narodnem parku?! Očitno so nekateri obiskovalci pomembnejši od živali, ki živijo na območju parka. Ko smo pogled zopet usmerili na pokrajino pred nami – travnik, reko in gozd, ponovno nismo mogli verjeti svojim očem. V daljavi smo sredi reke zagledali ribiče! Najino prepričanje, da je namen narodnega parka ravno zaščita narave – živali in rastlin, se je ob tem porušilo, kajti očitno je bilo dovoljeno marsikaj!

Kljub množici obiskovalcev, ki je pomenila promet, kot smo ga navajeni ob prometnih konicah, smo vendarle uspeli opaziti marsikatero žival – srne, ptice, belo kozo, različne glodalce, losa, črede bizonov.

Ob slednjem si nisva mogla kaj, da ne bi pomislila na to, da so nekateri do tedaj videli divje živali le na televiziji, kjer so se jim lahko »približali« na en centimeter. Ob vsaki živali, ki je stala blizu ceste, pa naj je bil to los ali bizon, je namreč stal čuvaj parka in skrbel za to, da se ljudje živali niso preveč približali. Seveda so skoraj vsi živali opazovali le skozi kamere in fotoaparate mobilnih telefonov. Bili so torej na lovu za najboljši posnetek, nezavedajoč se dejstva, da je bizon pred njimi pravzaprav zelo velik, brez ograje in čisto nič udomačen.

Vsekakor pa je bilo neverjetno opazovati črede teh prelepih živali malo stran od »najpopularnejšega« predstavnika, ki je povzročil pravi prometni zamašek, četudi ni stal sredi ceste.

Yellowstone pa naju kljub obilici obiskovalcev ni razočaral. Obiskala sva že kar nekaj držav in vedno naju najbolj navdušijo »stvari«, ki jih v določeni državi/na določenem kraju vidiva prvič, nekaj, česar ne najdeš povsod po svetu. Takšen dragulj sva našla tudi v Yellowstonu; to so bila vroča vulkanska in neskončno lepa »jezera«. Gre za naravni pojav, čigar fotografijam pred potovanjem nisem verjela. Nemogoče se mi je zdelo, da turkizno »jezero« obkrožajo zelena, rumena in predvsem oranžna barva! A je tako in je resnično!

V povezavi z deli parka, kjer obiskovalce napisi opozarjajo na krhko površino tal, ki se ji je potrebno izogniti zaradi možnosti ugrezanja tal in posledično opeklin (Yellowstone je vulkanskega izvora) sva odkrila zanimivo nelogičnost. Ti deli so bili namreč polni sledi velike divjadi ter bizonov, ki se jim tla očitno niso ugreznila. Opozorila sva seveda vzela čisto resno, a sva hkrati sumila, da pravi vzrok prepovedi mogoče tiči v mikrobiološki posebnosti okolja. Kakorkoli, obiskovalci parka, ki jih ni bilo malo, so večinoma upoštevali pravila vedenja v parku.

V parku se nahaja tudi veliko gejzirov, še posebno obiskan in znan je tisti, ki bruha najpogosteje. Ob takšnih gejzirih so urejena stojišča, pred njimi pa je tabla, ki obiskovalcem sporoča, kdaj bo gejzir naslednjič bruhal. Pomislila sem, da so iz naravnega pojava naredili pravi šov.

Utrujeni od ogledovanja raznih naravnih znamenitosti smo se odpravili proti eni izmed redkih namestitev v parku – hišici, ki je bila pravzaprav samo velika soba brez kopalnice in ki nas je glede na »razkošje«, ki ga je nudila, kar precej stala. Kljub temu je za nas imela posebno vrednost, saj je bila pol leta pred potovanjem ena zadnjih prostih nastanitev v parku, za ogled katerega potrebuješ vsaj dva dni.

Tisti, ki so ta dan zapuščali park, pa so za to potrebovali kar nekaj časa. Ko se park zvečer zapre, je kot da bi se predstava končala –kolone vozil se vijejo iz parka.
A kljub vsem presenečenjem in gneči navkljub – reke, slapovi, gejziri, »jezerca«, jezero, gozdovi in bizoni – kmalu nasvidenje!

Ana Brejc www.popotniskonovinarstvo.si

Vsa ponudba v ZDA