Tudi turistični delavec mora biti včasih turist; da izkusi tegobe in sladkosti potovanja na lastni koži. Med novoletnimi prazniki sem po navadi rada doma. Lani pa sem se odločila, da bi med prazniki potovala nekam, kjer ni množic in kjer ni zares hladno. »Na sredozemsko kraljico, na Sicilijo grem«, sem se odločila.
Program je poleg ogledov Palerma, Catanie, Sirakuz, Doline templjev in drugih znamenitosti obetal tudi »pravo sicilijansko malico«. Odhod je bil iz Ljubljane, s posebnim letalom – torej udobno. In res. Bilo je prijetno »jesensko« toplo, turistov ni bilo veliko. Sprehajali smo se po trgih, tu in tam popili omamni italijanski kapučino. Zaradi slušalk, ki so nam jih priskrbeli, smo bili, četudi v skupini, dokaj brezskrbni; lahko smo se oddaljili od skupine, iskali zanimive fotografske motive, a vseeno vse slišali. Čakalo pa me je presenečenje: na to, da bo Sicilija med novoletnimi prazniki vsa oranžna, da ravno v tem času zorijo pomaranče, sem enostavno pozabila. In uživala sem ob pogledih na košata drevesa pomarančevcev, ki so se pod težo plodov kar šibila. Kilometri in kilometri, pomaranče levo in pomaranče desno, od jutra do večera. Ko pa se je znočilo in smo se na silvestrovo bližali Catanii, se je s hriba začel viti rdeč jezik vulkana Etne. Zastal je dih … V novo leto smo nato odplesali s pravo sicilijansko tarantelo in ob polnoči pojedli še lečino juho, da bo novo leto bogato.
V prvem januarskem dnevu smo doživeli Taormino, nato pa – obljubljena sicilijanska malica. Kompasov Vladimir je obljubljal doživetje kmečkega turizma, kjer imajo svoje nasade pomaranč. In obljubljal je malico, ki da ne bo kosilo, ampak malica, a da bo hrane dovolj. In da vse pripravljajo doma, kjer je glava kmečkega turizma odlična kuharica Leticija … Ko smo se bližali domačiji, je dejal: »Če bi bil jaz pes, bi zdajle z repom pomigal, tako se veselim.«
Na vhodu sta nas pričakala Leticija in lastnik kmečkega turizma, ki nam je razkazal nasad. Globlje vanj se zaradi blata nismo podali, a že prva drevesa so bila doživetje; ko si z nožkom odrezal sadež, je omamno zadišalo, še preden si pomarančo olupil. Ko pa si jo olupil, se je pocedil sladek sok; precej drugače kot kupljene pomaranče, ki so prepotovale dolgo pot do nas. V prijetnem domačem okolju, kjer vse spominja na kmetijo, se je začela gostija: prave italijanske testenine z limono, sveže stisnjen pomarančni sok, vino, takšni in drugačni siri, domača salama, olive, posušeni paradižniki, domač kruh in – izvrstna solata iz pomaranč. Na koncu pa še pita z domačo marmelado iz mandarin. (Seveda je nekaj kozarčkov marmelade pripotovalo tudi domov.) V hotelu nas je zvečer čakala večerja. A kdo bi jedel – okusi so bili še živi, želodci polni. Se je pa zvečer prilegel odlični italijanski digestivo. Če se leto po prvem dnevu pozna – bo letos hrane obilo in odlična bo. Tega me je kar malo strah …
Draga Leticija, hvala za prelep spomin in za recept; solata iz pomaranč je zdaj večkrat v mojem hladilniku, marmelade pa je žal hitro zmanjkalo. Ko se spomnim na svoje novoletno potepanje, bi tudi jaz kar pomigala z repom, če bi ga imela.
