S p l o š n e z n a č i l n o s t i Rastlinstvo V preteklosti, še pred 18 tisoč leti, je celotno ozemlje prekrivala grmičasta, obale pa gozdna stepa z redkim mešanim gozdom. A skozi čas se je spremenilo ozračje in danes je slika popolnoma drugačna. Na rastje vplivajo tako relief, prst in podnebje, zato srečamo zelo različne rastlinske pasove. Seveda tudi tukaj nad gozdno mejo ne uspeva nič, zato je velik del, predvsem na vzhodu, neporasel. Tam lahko vidimo le tundro in planinske trave. Osrednji del države je bil še ne dolgo tega poraščen z gozdom, a so ga zaradi industrijskih razlogov začeli krčiti. Tam srečamo pretežno stepo in obdelovalne površine. Danes gozdovi prekrivajo le še okoli 25 odstotkov površin. Na vzhodnih, zelo sušnih območjih je polpuščava s posameznimi šopi trave in trnastim grmičevjem. Na zahodu in v primorju pod Taurusom prevladujeta grmičevje in makija. Vse obale imajo sredozemsko zimzeleno trdo-listno rastlinstvo, na jugozahodu prevladujejo borovi gozdovi, v zaledje sega pas poleti zelenega listnatega gozda. Živalstvo Vsi že pri rastju našteti dejavniki ter samo rastje neposredno vplivajo na območno favno, v Turčiji tako lahko naletimo na medvede, srnjad, šakale in divje svinje. Veliko je ptic, ki deželo vsaj preletijo, na poti med Afriko in Evropo pa v njej tudi gnezdijo; vidimo lahko orle, štorklje, osarje. Vsa morja, ki jo obkrožajo, imajo bogat živalski svet, a v zadnjih letih je zaradi prekomernega ribolova, ogrožen. Ob južni obali je tudi veliko vrst mrčesa in plazilcev, torej tipičnega sredozemskega življa. Seveda pa tudi v Turčiji živijo živalske vrste na robu izumrtja, denimo,-želve caretta – caretta, ki gnezdijo na peščenih obalah. Prebivalstvo Turčija ima 85 milijonov prebivalcev, kar petina jih živi v Istanbulu, povprečna starost je le 33 let. Rast prebivalstva je počasnejša kot nekoč; smrtnost je vse manjša, zmanjšuje se tudi število rojstev. Danes je večina prebivalcev Turkov, kar 75%, največja kurdska manjšina (18% vseh preb.), poseljuje predvsem jugovzhodni del države. Poleg njih v Turčiji najdemo še Grke, Bolgare, Albance, Gruzijce, Sirijce, Armenijce, Ostejice, Čečene, Arabce, Rome ter narode Laz in Hemşin. Vera 99% prebivalstva je islamske veroizpovedi, večina teh pa pripada sunitom (Kurdi so večinoma šiiti op.p.), islam pa v Turčiji ni več državna vera. Atatürk je med svojimi reformami ločil cerkev od države. Leta 1928 je razveljavil koransko pravo, prepovedal poligamijo, fez oz. ruto in nestrpnost ter diskriminacijo med verskimi skupnostmi. Turška ustava zapoveduje versko svobodo posameznikov; verske skupnosti imajo sicer zaščito države, vendar pa se ne morejo vmešavati v politične zadeve tako, da bi formirali stranko. Tako sedaj Ministrstvo za religijske zadeve ureja in nadzira mošeje in klerike širom države. V Istanbulu, kjer je od 4. stoletja dalje tudi sedež vzhodne ortodoksne cerkve, ki jo vodi patriarh Bartolomej I., in Izmirju je navzoča tudi krščanska skupnost, judovska pa obstaja že vse od leta 1492 in je največja zunaj izraelskih meja. Najdemo jih še v Ankari, Bursi in Izmirju.
RkJQdWJsaXNoZXIy MTQzMDI5